Sem starejša oseba s slabim znanjem jezka, zato bo moje vprašanje okorno.

Razumem, da se naglasna znamenja uporabljajo nad črkami, ki so v besedi pudarjena. Vsaj v primerih, ki jih sam poznam, je to nad samoglasnikih. Če se v kakšnih primerih uporabljajo tudi nad soglasniki me to ne zanima. Zanimajo me ravno samoglasniki v povezavi z naglasnimi znamenji.

Pri izgovarjanju (oblikovanju) posameznih samoglasnikov jasno čutim, da pri tem poleg glasilk (grlni del) sodeluje tudi ustna votlina.

Bega me naslednji primer:
Za predstavnika ostrivcev vzemimo prvi i v besedi piti, za predstavnika krativcev pa i v besedi nit.
Ostrivec, kolikor vem, zaznamuje dolg in ozek glas (dolg IN ozek, pomeni oboje hkrati)
Krativec zaznamuje čisto nasprotje, kratek in širok glas.
Tako velika nasprotja bi morala biti res očitna.
Sprašujem se:

1. Ali sta za primer izbrani napačni besedi, kajti če se še tako trudim, lahko, ko oblikujem posamezen izbran i v teh dveh besedah, res nadzorujem dolžino glasu (pa še to mi deluje nepristno), nikakor pa ne morem spremeniti širine glasu. Če gre za glas, ki ga označujemo s črko o, so te spremembe z lahkoto dosegljive, i pa po širini, vsaj pri meni, vedno ostane enak i.
2. Ali sem že toliko star, da teh razlik, ker so objektivno tako majhne, ne zaznam več?
3. Ali gre pri določanju naglasnih znamenj poleg oblikovanja glasu tudi in morda celo predvsem, za to, da v sklopu z drugimi glasovi v besedi privzamejo neko zvokovno kvaliteto, ki ni toliko odvisna od samega dejanskega oblikovanja zvoka, pač pa predvsem od zvena v povezavi z glasovi znotraj besede?

S širino glasu, torej popolnoma drugačnim ustnogrlnim oblikovanjem glasu imam težavo tudi pri a in u, čeprav bi tam, če se res osredotočim na mikrorazlike, morda pripisal razliko silovitost pritiska v področju glasilk, kar pa me še vedno navaja na misel, da to ni širina. Širino nekako intuitivno, morda narobe, čutim kot oblikovanje ustne votline s postavitvijo in napetostjo jezika (bližje korenu), s sodelovanjem postavitve in napetosti lic ter ustnic (v manjši meri).

Opravičujem se za verjetno kup pravopisnih napak in preširoko, morda ne ravno jasno izraženo dilemo. Vseeno upam, da mi bo vaš odgovor lahko pomagal oblikovati jeziku primerne, jasno prepoznavne glasove v izgovorjavi, in razumeti, ali so naglasna znamenja lahko pravo vodilo pri tem.

Odgovor:

Pri uporabi in interpretaciji naglasnih znamenj moramo ločevati med dvema lastnostma naglašenih samoglasnikov, ki jih ta znamenja označujejo: med kolikostjo ali trajanjem in kakovostjo ali širino oz. ožino. Ostrivec in krativec namreč sama po sebi ne pomenita vedno tudi razlike med ozkim in širokim samoglasnikom.

V knjižni slovenščini razlikujemo kakovost, torej ožji ali širši izgovor, le pri naglašenih e in o. Zato npr. ostrivec pri é in ó označuje dolžino in ozki izgovor, strešica pri ê in ô dolžino in široki izgovor, krativec pri è in ò pa kračino in široki izgovor (samo v zadnjem ali edinem zlogu, npr. asistènt, cmòk; v predponah, npr. pòdpredsédnica, prèdtekmoválec; v primeru è tudi polglasnik, npr. pès). (V slovenščini naglašena e in o ne moreta biti izgovorjena kratko in ozko.) Pri samoglasnikih a, i in u pa takega razlikovanja med ozkim in širokim izgovorom ni, naglasni znamenji krativec in ostrivec zaznamujeta le trajanje samoglasnikov (krativec kračino, ostrivec dolžino). Vaše opažanje pri glasovih a, i in u je torej povsem skladno s slovenskim glasovnim sistemom – v primerih píti in nìt je í dolg, ì pa kratek, oba pa sta po kakovosti isti samoglasnik.

Urška Vranjek Ošlak (september 2026)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Temeljne raziskave slovenščine in aktualizacija jezikovnih priročnikov (2026), ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}